Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Platna Cveta Vidoviča imajo svojo melodijo, svoj notranji pozitivni naboj. Zato ne oremo postavljati meja med realnim in izmišljenim, med tostran in onstran, saj so prehodi pogosto zabrisani. V interpretacijah in vizijah sveta se ozira nazaj in hodi naprej. Preteklost in sedanjost sta zanj sosledje neločljivih trenutkov, ki se skozi slikarsko idejo dotika tudi duhovnega bistva življenja. Cvetu Vidoviču je slikanje pomembno življenjsko
gibalo in vodilo, poklic pa le obvezujoči vsakdanjik. V svojih sodobnih likovnih prizadevanjih in ustvarjalni zrelosti bo s samosvojo držo in razpoznavnostjo gotovo prepričal tudi vas.
Polona Škodič
Prestop iz figuralnega v abstraktni način upodabljajočega izraza je precej običajen dogodek na poti slehernega resnega likovnega ustvarjalca, saj sodi (na osebni ravni) v neizogibni tok eksperimentalnosti v izvedbi slikarskega procesa. V tem smislu bi videli tudi pričujoči avtorjev cikel, katerega pravi pomen bomo odkrivali šele v prihodnosti. Grobo platno, juta, primarno umirjeno nakazuje, a hkrati primerno omejuje ekspresivnost. Izbira teksture je eden od elementov, ki opredeljuje izraznost. Kot razgibano okrožje v podlagi omogoča abstraktnost, ki ni ekspresivna, ampak aplicirana v načinu blago geometrizirane minimalističnosti. Preprostost upodobitve, ki bi jo imenovali minimalizem v monokromatskem polju, temelji na svetlobnem efektu. Ta odpira podobo v prostor, v katerega se pogrezamo s pogledom. Svetloba je tu vodilo, ki mu sledimo v polje razsežnega, v območje dogajanja, v obdobje trenutka, kjer in ko se nizajo zgodbe, pripovedi. Prostor slike, odprt v neskončno, vsemogočen v oplajanju domišljije in pa drugi, figurativen, iluzijsko fizičen, prostor iluzije realnega. Prostor odprtih možnosti prepušča svetlobo v vse smeri in evocira svetlobo kot prvi vidik brezobličnega sveta. »Ko se namenimo proti njej, stopimo na pot, ki nas lahko pripelje onstran svetlobe, se pravi onstran sleherne oblike, pa tudi onstran slehernega občutka in zaznave.« Svetloba je spočetje razsežnosti prostora, a hkrati njegov rob in okvir, ki ga tukaj ne moremo prestopiti. Podoba jo poseduje in posreduje v doživetje.
Dejan Mehmedovič
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za komentar!