skip to main |
skip to sidebar
Srečanje s slikarskimi deli Cveta Vidoviča je srečanje z nenavadnimi podobami, s preteklimi doživetji in vizijami, ki se tokrat uresničujejo v nekem drugem času in razpoloženju. So prebujeni spomini, pretopljeni v svojsko poetično pripoved. V značilnem individualnem slogu se resnični svet vidnega in doživetega spreminja v domišljijsko izsanjane vsebine, v nemir iskanj in razmišljanj.
Slikar Cveto Vidovič iz Sežane se nam tokrat predstavlja z izborom najnovejših del - olj na juto in platno, ki so nastala v zadnjih dveh letih in so uglašena nekoliko drugače kot predhodna. Avtor se umika v svojo mitologijo in se prepušča impulzom, se zavestno izogiba določenih form, saj želi občutiti spreminjanje energije in materije lepote.
V likovnem smislu želi abstraktnost oživeti s povsem svobodnimi slikarskimi prijemi, transparentno in lirično sugestivno. Z izrazitim poudarkom na svetlobi in izborom svetlih pastelnih ali tudi živahnih kontrastnih barv, je ustvaril ritem, dinamiko kompozicije in globino perspektive. Groba platna ali juta so ravno zaradi svoje surove osnove in razgibanih površinskih učinkov zanimiva iz različnih zornih kotov.
V poudarjeno večplastnost in barvno snovnost slikar zapisuje spomin, zarisuje doživeto in odkrito, zaobjame iluzijo in odsev. Po drugi strani mu surovo platno predstavlja le impulz za vstop v svoj lastni jaz – v prostor podzavesti in asociativnih prispodob.Večna želja po pomnjenju bivanja in neminljivosti ustvarjalnega duha, ga privede do simbolno poenostavljenih oblik, v nove metafizične prostore in sfero preobrazbe. Prestregel je trenutke mirovanja in gibanja, s transparentnostjo pa je še bolj naglasil vdor in fluid svetlobe.
Nekatera dela nas vodijo v nevidne globine, v drugih morda najdemo žarenje sonca, ognja in kraške zemlje in tistih, kjer se konceptualni zasnovi pridružijo še simbolna znamenja in drobna figuralika človeških likov, fosilov in črt. Navidezno monotona in hladna barvna lestvica, še vedno značilnih belo - sivo -črnih, peščenih, rjavo rumenih in drugih tonov, slednjič slikarja privede celo do intenzivne rdeče in črne barve..
Platna »imajo in nimajo« svoje konkretne vsebine, ne glede na to ali so nastale kot hipen in lahkoten zaris vtisa ali so se njihovi zametki pojavili že kdaj prej. Vsaka slika ima torej svojo zgodbo in svoj pomen, v splošnem pogledu pa lahko govorimo o neke vrste ponotranjeni abstrakciji in izrazitejših strukturalnih prvinah.
Platna Cveta Vidoviča imajo svojo melodijo, svoj notranji pozitivni naboj. Zato ne moremo postavljati meja med realnim in izmišljenim, med tostran in onstran, saj so prehodi pogosto zabrisani. V interpretacijah in vizijah sveta se ozira nazaj in hodi naprej. Preteklost in sedanjost sta zanj sosledje neločljivih trenutkov, ki se skozi slikarsko idejo dotika tudi duhovnega bistva življenja.
Polona Škodič
Moja dela - My works...
- 1. PORTRETI (2)
- 2. OLJA - JUTA (3)
- 3. OLJA - RAZNO (2)
- 4. OLJA - AKTI (1)
- 5. SVINCNIK (1)
- 6. AKRILI (1)
- 7. PASTELI (1)
- 8. PIGMENTI (1)
Spremljevalci-Followers
Števec obiskov
Razstave . . .
RAZSTAVA: GALERIJA PALAČA APOLINIO-PIRAN
Trenutno razstavljam v okrepčevalnici Ruj 15.3.2016
RAZSTAVE:
-Grad Štanjel 1993
-Terme Zreče 1994
-Unior Zreče 1995
-Galerija Polje, Ljubljana 1996
-Kulturni dom Hrpelje 2000
-Kulturno društvo Škocjan 2005
-Kulturni dom Hrpelje 2006
-Kosovelov dom Sežana 2006
-Galerija Milko Bambič, Opčine (Italija) 2007
-Galerija Talasa Strunjan Terme Krka 2007
-Stolp na vratih, Štanjel 2008
-Sončna Dvorana, Izola 2008
-Grand Casino Portorož, Portorož 2010
-Casino Bernardin, Portorož 2012
-Skupinska razstava, Mont Brison (Francija) 2013
-Skupinska razstava, Marols (Francija) 2013
-Zadružna Kraška Banka Opčine, Opčine (Italija) 2014
-Skupinska razstava Colorata, Camposano (Italija) 2014
-Apolonijeva Palača, Piran 2014
-Skupinka razstava, Ex-Tempore, Mestna Galerija Piran 2015
-Gostilna Ruj, Dol pri Vogljah, 2016
Srečanje s slikarskimi deli Cveta Vidoviča je srečanje z nenavadnimi podobami, s preteklimi doživetji in vizijami, ki se tokrat uresničujejo v nekem drugem času in razpoloženju. So prebujeni spomini, pretopljeni v svojsko poetično pripoved. V značilnem individualnem slogu se resnični svet vidnega in doživetega spreminja v domišljijsko izsanjane vsebine, v nemir iskanj in razmišljanj.
Slikar Cveto Vidovič iz Sežane se nam tokrat predstavlja z izborom najnovejših del - olj na juto in platno, ki so nastala v zadnjih dveh letih in so uglašena nekoliko drugače kot predhodna. Avtor se umika v svojo mitologijo in se prepušča impulzom, se zavestno izogiba določenih form, saj želi občutiti spreminjanje energije in materije lepote.
V likovnem smislu želi abstraktnost oživeti s povsem svobodnimi slikarskimi prijemi, transparentno in lirično sugestivno. Z izrazitim poudarkom na svetlobi in izborom svetlih pastelnih ali tudi živahnih kontrastnih barv, je ustvaril ritem, dinamiko kompozicije in globino perspektive. Groba platna ali juta so ravno zaradi svoje surove osnove in razgibanih površinskih učinkov zanimiva iz različnih zornih kotov.
V poudarjeno večplastnost in barvno snovnost slikar zapisuje spomin, zarisuje doživeto in odkrito, zaobjame iluzijo in odsev. Po drugi strani mu surovo platno predstavlja le impulz za vstop v svoj lastni jaz – v prostor podzavesti in asociativnih prispodob.Večna želja po pomnjenju bivanja in neminljivosti ustvarjalnega duha, ga privede do simbolno poenostavljenih oblik, v nove metafizične prostore in sfero preobrazbe. Prestregel je trenutke mirovanja in gibanja, s transparentnostjo pa je še bolj naglasil vdor in fluid svetlobe.
Nekatera dela nas vodijo v nevidne globine, v drugih morda najdemo žarenje sonca, ognja in kraške zemlje in tistih, kjer se konceptualni zasnovi pridružijo še simbolna znamenja in drobna figuralika človeških likov, fosilov in črt. Navidezno monotona in hladna barvna lestvica, še vedno značilnih belo - sivo -črnih, peščenih, rjavo rumenih in drugih tonov, slednjič slikarja privede celo do intenzivne rdeče in črne barve..
Platna »imajo in nimajo« svoje konkretne vsebine, ne glede na to ali so nastale kot hipen in lahkoten zaris vtisa ali so se njihovi zametki pojavili že kdaj prej. Vsaka slika ima torej svojo zgodbo in svoj pomen, v splošnem pogledu pa lahko govorimo o neke vrste ponotranjeni abstrakciji in izrazitejših strukturalnih prvinah.
Platna Cveta Vidoviča imajo svojo melodijo, svoj notranji pozitivni naboj. Zato ne moremo postavljati meja med realnim in izmišljenim, med tostran in onstran, saj so prehodi pogosto zabrisani. V interpretacijah in vizijah sveta se ozira nazaj in hodi naprej. Preteklost in sedanjost sta zanj sosledje neločljivih trenutkov, ki se skozi slikarsko idejo dotika tudi duhovnega bistva življenja.
Polona Škodič
Platna Cveta Vidoviča imajo svojo melodijo, svoj notranji pozitivni naboj. Zato ne oremo postavljati meja med realnim in izmišljenim, med tostran in onstran, saj so prehodi pogosto zabrisani. V interpretacijah in vizijah sveta se ozira nazaj in hodi naprej. Preteklost in sedanjost sta zanj sosledje neločljivih trenutkov, ki se skozi slikarsko idejo dotika tudi duhovnega bistva življenja. Cvetu Vidoviču je slikanje pomembno življenjsko
gibalo in vodilo, poklic pa le obvezujoči vsakdanjik. V svojih sodobnih likovnih prizadevanjih in ustvarjalni zrelosti bo s samosvojo držo in razpoznavnostjo gotovo prepričal tudi vas.
Polona Škodič
Prestop iz figuralnega v abstraktni način upodabljajočega izraza je precej običajen dogodek na poti slehernega resnega likovnega ustvarjalca, saj sodi (na osebni ravni) v neizogibni tok eksperimentalnosti v izvedbi slikarskega procesa. V tem smislu bi videli tudi pričujoči avtorjev cikel, katerega pravi pomen bomo odkrivali šele v prihodnosti. Grobo platno, juta, primarno umirjeno nakazuje, a hkrati primerno omejuje ekspresivnost. Izbira teksture je eden od elementov, ki opredeljuje izraznost. Kot razgibano okrožje v podlagi omogoča abstraktnost, ki ni ekspresivna, ampak aplicirana v načinu blago geometrizirane minimalističnosti. Preprostost upodobitve, ki bi jo imenovali minimalizem v monokromatskem polju, temelji na svetlobnem efektu. Ta odpira podobo v prostor, v katerega se pogrezamo s pogledom. Svetloba je tu vodilo, ki mu sledimo v polje razsežnega, v območje dogajanja, v obdobje trenutka, kjer in ko se nizajo zgodbe, pripovedi. Prostor slike, odprt v neskončno, vsemogočen v oplajanju domišljije in pa drugi, figurativen, iluzijsko fizičen, prostor iluzije realnega. Prostor odprtih možnosti prepušča svetlobo v vse smeri in evocira svetlobo kot prvi vidik brezobličnega sveta. »Ko se namenimo proti njej, stopimo na pot, ki nas lahko pripelje onstran svetlobe, se pravi onstran sleherne oblike, pa tudi onstran slehernega občutka in zaznave.« Svetloba je spočetje razsežnosti prostora, a hkrati njegov rob in okvir, ki ga tukaj ne moremo prestopiti. Podoba jo poseduje in posreduje v doživetje.
Dejan Mehmedovič